Pigijeva zgodba

Prispevek je bil leta 2011 objavljen v 20. številki revije "TSHAGBA", glasila Kluba za tibetanske pasme Slovenije

     Kot vse najlepše pravljice, se je tudi naša pasja zgodba začela zelo podobno, in sicer takole:

     Nekoč, pred mnogimi leti, ko svet res že dolgo ni bil več črno bel, nismo pa še imeli interneta, je Karmen prelistavala neko italijansko revijo, ki ji je prišla bolj kot ne slučajno v roke in v njej našla en članek o malih družnih psih. Sredi članka je bila zelo majhna slikica dveh sedečih kužkov, enega zelo lepo odlakanega, odraslega, smetanaste barve (če se še prav spomnim) in prikupnega črno belega mladička. Pod sliko pa je bilo zapisano »Tibetan Terrier«. Prvič sva slišala za to pasmo. Čisto lahko bi se zgodilo, da izrezano slikico še dandanes hranimo v kateri od naših pesjanarskih knjig in bi jo lahko z malo truda celo našel. Sledilo je tisto obvezno: »Joj, kako sta luštna« in potem šok: »Takšnega psa bi pa imela…«. Od takrat verjamem v ljubezen na prvi pogled.

     Celo življenje sem si želel psa. Že kot kratkohlačnik sem žical starše, pa ni bilo pravega posluha, pa pogojev, pa časa, pa prostora…. Zdaj pa iznenada, kako bi se reklo, ustvarjalno vzdušje, ki ga ni bilo dobro izpustiti iz rok. Ker je očitno nastopil čas za akcijo, ni bilo prostora za oklevanje, zato stvari nisem veliko komentiral. V nekaj dneh sem na Kinološki zvezi dobil naslove prvih naših vzrediteljev in izmed vseh poklical samo – Miro. Ob takšnih dogodkih se mi vse bolj utrjuje spoznanje, da na svojih poteh dejanjsko srečujemo prave ljudi ob pravih trenutkih. Ko je ravno potrebno, ti ljudje na tak ali drugačen način vstopijo v naša življenja. S Karmen sva jo kmalu obiskala, spoznala njeno prvo tibetanko Betty in odločitev je padla – psa bova naročila pri Miri. Seveda takrat še zdaleč nisva bila prva v vrsti za izbiro, pa se nisva kaj dosti sekirala. Leglo je bilo načrtovano in ni vrag, da ne bo kakšen pes za nas. Meseci so tekli, gonitve pa od nikoder, nato pa z gromozansko zamudo – končno!!! No, pa počakajmo še na leglo, če smo že toliko čakali, bomo pa zdržali še to brejost…. Pa je bilo zaman. Psičkov ni bilo od nikoder. Uboga Betty je imela navidezno brejost in je že sama tako hudo trpela, skupaj z njo pa mi vsi. Skupaj smo naredili plan, da bomo pač počakali in poizkusili še enkrat. V tistem času pa je Mira pripeljala iz Anglije novo psičko. Meggan sva s Karmen spoznala, ko je imela štiri mesece in se ni nikomur niti sanjalo, da bo ob vratolomnih Betty-nih zamudah prav ona mamica našega kužka. V mesecih čakanja se je čakalna vrsta skrčila, tisti, ki so bili pred nama so obupali, kupili kužke drugje, morda celo druge pasme, midva pa sva vztrajala in si pričakala pravico prve izbire. Pa saj je bilo vseeno, samo, da bi bil en samček za naju, če pa bi bil še blond kot očka Titi, bi bilo pa že sanjsko. Pa sva ga dobila, edinega samčka iz legla. Seveda ni bil blond, imel pa je kar pet čudovitih sestric. Pravi češpljev kompot z enim pecljem….

     Še danes smo si skupaj z Miro edini, da je bil tako čudovit pes nagrada in zahvala usode za več kot dvoletno potrpežljivo in zvesto čakanje. Najin Pingi je bil v vseh pogledih enkraten kuža. Vem, vem, vem, … sedaj boste rekli, da je za vsakega lastnika njegov kuža najboljši in najlepši, kar je tudi prav, ampak…naš je bil…. Sobno čistočo je osvojil v nekaj dneh, učljiv, pozoren, igriv, nikoli nobene škode v stanovanju, Švrkov izpit je brez obiskovanja tečaja izdelal z odliko, na razstavah pa profesionalen do konca. Nikoli si nisem znal razložiti, kako je Pingi postal čisto drug pes, takoj, ko je na vratu začutil razstavno vrvico. Kot bi vedel, kdaj gre zares in kdaj je potrebno pokazati iz kakšnega testa si…

     Ena od znanih desetih pasjih priprošenj govori o zaupanju. Vedno sem imel občutek, da nam je uspelo to medsebojno zaupanje razviti do skrajnih meja. Z menoj se nikoli ni bal ali upiral, ko sva se znašla v veterinarski čakalnici, mirno je prenašal tudi bolj zoprna opravila in posege. Pingiju sem brez strahu lahko zaupal, da je šel z menoj na sprehod po mestu prosto ob nogi, sam pa sem povodec samo nesel v roki in on je brezmejno zaupal meni. Na ukaz se je vedno mirno ustavil na robu pločnika ob prehodu za pešce in se prestopil šele, ko je zaslišal »greva«. Ne morem pozabiti, kako čudovito je prenesel prihod otrok. Iznenada se je pozornost, ki je bila do takrat namenjena samo njemu, preusmerila drugam. On pa, kot bi želel del obveznosti prevzeti nase. Kmalu se je sam od sebe je navadil spati v otroški sobi, med obema posteljicama, in otroka sta bila ob takšnem psu še posebej mirna in varna.

     Leta pa so nam minevala. Rasti in živeti s psom je bilo otrokoma nekaj najbolj samoumevnega. Pingi nam je vsem lepšal in popestril skupno življenje, otrokoma pa otroštvo. Praktično nikoli nismo želeli, niti imeli časa pomisliti, da bo prišel tudi trenutek, ko se bo kljub kužkovemu trdnemu zdravju in naši skrbi zanj, potrebno sprijazniti z neizogibno prihajajočim slovesom. Čas pa nas je kruto opozarjal prav na to. Ko je prišel pravi trenutek, nam je Pingi jasno pokazal tudi to in v žalosti smo se mu zahvalili za čudovitih več kot šestnajst let in pol preživetih skupaj.

     Po njegovem odhodu je pri nas zazevala še večja praznina, kot pa smo jo pričakovali. K sreči so prihajale poletne počitnice, ko se dogaja veliko stvari, vseeno pa nam je nekaj manjkalo. Nihče si ni upal na glas pomisliti, dokler po prihodu z morja ni naš Tomaž iznenada predlagal: »Kaj, če bi mi vseeno nabavili novega psa, vse je tako prazno…« Nikogar ni bilo potrebno preveč prepričevati. Družno smo ugotovili, da je najverjetneje res, da vrzel, ki nastane po pasjem slovesu lahko zapolni edino le nova kosmata duša. In začelo se je iskanje primernega tibetanskega legla, ki se je končalo pri Hrenovih in s prihodom Lie v naš dom.

     Z Lio je naše življenje dobilo povsem novo razsežnost in dinamiko. Lia je živ dokaz, da ti ženska spremeni življenje od temeljev. Če pa ima ta ženska še srčkano viseča dva črna uhlja in je kosmata po prsih, pa je zadeva še izdatnejša. No, to pa je res že nova zgodba, ki se je šele začela pisati in naj zato ostane za kakšno drugo priložnost.